Neurovore

… med oči pa te 98% vseeno tresne. Se grem zdaj s pepelom posipat.

Za včerajšnjo nočno film - sendviči - čips seanso sem si zaželel nekaj nehollywoodskega horrorja. Japonci so nekako preveč predvidljivi s svojim “alien nation” ((Ni mišljeno kot film Alien Nation , ampak kot dejstvo, da se japoncem še kako poznajo dolga stoletja izoliranosti od ostanka sveta.)) pristopom. Tako sem se odločil za nekaj francoskega. Mojstri so znani po dobri atmosferi, dodelanih dialogih in sposobnih režiserjih. Atmosferski horror je bil ticket za ta večer. In sem si potegnil dol “A l’interieur” , ker mi je oko ošvrknilo Beatrice Dalle - nazadnje sem jo videl (in užival) pred dvema desteletjema v “37,2C le matin” a.k.a. Betty Blue.

Torej sendviči, čips,noč in francoski horror. 30 minut mine in se sprašujem, v kaj sem zabredel. Po eni uri odložim čips. Oči priklenjene na ekran in metulji v želodcu izvajajo množični harakiri.

Da ne bo pomote - sem horror buff. In tako me (iz zasede) niso zdrmali od … kaj jaz vem kdaj. X-ta inkarnacija Leatherface-a , Jason , Michael , komični long-nails Freddy , učke v bregovih , opotekajoči hendikepirani Romero zombiji , packajoči Argentovi demoni … so prave amaterske pussy kreature proti temu intimnemu , klavstrofobičnemu, one-on-one, all-out spopadu med dvema ženskama. Pozabite na catfight kopije hollywoodskih teen horrorjev. Tukaj je carnage med nosečnico - en dan pred porodom - in ženskim predatorjem. In ja, Beatrice Dalle spet blešči.

90 minut manične horror mini-mojstrovine. Toplo priporočam vsem, ki ste prezehali kanibalski Hills have Eyes in vas popade smeh pri The third Mother. Ostali pa raje počakajte na kakšen HW-ski remake.

Približno enkrat vsako leto me prime, da bi pogledal kaj se novega dogaja na open source sceni. Si potegnil dol kakšno novo linux distribucijo in generalno šaril po drobovju operacijskega sistem na način , ki ti ga M$ ne ponuja ((Ja, sem arhaičen primerek iz pre-dos3.3 časov. Zato mi kucanje po konzoli ni tuje. )). Tokrat sem se odločil, da bom preveril, kaj je ves ta hype okoli Ubuntu distribucij.

No, pred tem bom omenil še en softver, ki ga pri prejšnjih expedicijah nisem imel - VMware Workstation. To je ena zelo fina stvarca, ki ti simulira PC-v-PC-ju. Tako, da si lahko omisliš testiranje (skoraj) biločesa, ne da bi se ubadal s particioniranjem diskov ((Če že pri instalaciji M$ OS nisi mislil na takšne eskapade)) in dual boot jebo. Enostavno si nastaviš novo virtualno mašino in tam namestiš nov operacijski sistem. Ko pasulj.

Torej Ubuntu. Ta distribucija je opremljena z Gnome desktop okoljem ; na voljo so še Kubuntu (kde), Xubuntu (xfce) in še kakšen. Si potegnem dol iso image , konfiguriram vmware tako, da virtualni dvd pogon kaže na ta iso in poženem VM. Čas za kavo. Ko pridem nazaj me čaka gnome desktop s par ikonami. WTF ??? Se je jeba sama inštalirala, ne da bi me kaj vprašala ? Sem se počutil kot modelar, ki si je preko eBaya naročil 500+ delno jadrnico , v paketu pa je prišel 5-delni avionček primeren za 3-5 let. Reboot. In vm se spet postavi na gnome desktop. Ja, okay, no. Gremo drmat. Kliknem na ikono Install na desktopu in me vpraša , če želim še dalje uporabljat Live CD ali bi rad namestil Ubuntu. Ha! No, tukaj sem se bebavo počutil … mojstri so distribucijo naredili tako, da se pri odsotnosti operacijskega sistema na pc-ju požene Live del ubunta - operacijski sistem, ki se izvaja iz RAM virtualnega diska. Od tu dalje je potekalo vse gladko , brez zapletov. Namestil je vse običajne zbirke programov, ki naj bi jih navaden uporabnik potreboval. Brez nepotrebne navlake, ki smo je navajeni pri M$ in z setom uporabnih programov, kot je zastonjkarski Open Office za razliko od krepko plačljivega M$ Office.

Po končani namestitvi se požene sinhronizacija z Ubuntu serverjem in prikaže seznam popravkov. Namestiti popravke ali ne je čisto opcionalno , ker sam sistem dela lepo kar out-of-the-box. Na tej slikici je vidno, da je že novi release zunaj. In to dva dni zatem, ko sem si dol potegnil zadnjo stable različico 7.10. Meh

Naslednja zadeva, ki me je presenetila je način, kako namestimo dodatne programe. Kliknemo na Add/Remove in se nam odpre seznam programov, ki so na voljo :

Odkljukamo to, kar želimo & to je to. Programi se prenesejo iz Ubuntu serverja (ali enega izmed izbranih alternativnih serverjev) in se namestijo ter razporedijo v pravilno kategorijo na meniju.

Programiranje v linux okolju je ponavadi zajemalo besno kucanje v VIM editorju ali kateremu izmed “programmers” text editorjev. Ti so ponujali obarvano sintakso za določeni jezik in bore malo drugega. Pozabi na syntax checking, debugging, compiling & linking v enem paketu. Zdaj to izgleda takole :

IDE okolje se imenuje MonoDevelop in ja, prikazan je primer M$ flagship programskega jezika C# . Tokrat seveda free. ((Ja, vem da je C# Express tudi free. Ampak kdo rad dela z okleščenim softverom))

In kolikokrat sem uporabil konzolo do sedaj ? Niti enkrat. Root logon ? Yeah, right. Grem zdaj odprašit RedHat 5.0 , da si bom oči spočil na črnem ekranu z utripajočim kurzorjem za besedo “logon:”

Treekillers vol. 1

No, in so jih na dan matere zemlje ceremonialno posadili. Tistih 46+1 češenj namreč. S ceremonialno lopatko. Zato je sicer morala proč prijetno senčna goščava in *prava* drevesa , ampak gesta je važna , a ne.

Meh … dragi mariborski veljački … upam , da ste ponosni nase.

Tudi stražunski gozd je precej neurejen. Kar motorko v roke, a ne. A bi tokrat kar vrbe ? Hm, a ne uspevajo vrbe najboljše zraven vode ?
Ne ne ne. To je zastarelo mišljenje. Mi imamo drugačno poročilo strokovne komisije. Kar vrbe bodo.
Bo prešernovsko ustrezno za “prestolnico kulture”.

Zadnjič je pogovor zabredel v pravljičarske vode. Specifično o revidiranih , omehčanih ali politično korektnih priredbah klasičnih pravljic. Ta proces je doletel klasike, kot so Janko in Metka, Rdeča Kapica in še kaj. V Rdeči kapici babico in vnukinjo volk ne požre , ampak jih zapre v omaro. Lovec mu ne prereže trbuha in napolni s kamni , da se zvrne v vodnjak, ampak ga samo prežene. V glavnem so na koncu vsi srečni in živi. Living happily ever after.
To najverjetneje ni ne zadnje (Big Bad Wolfu je potrebno ponudit službo varnostnika, namesto da ga preganjamo) in ne prvo packanje po ljudskih zgodbicah. Različnih koncev se je do sedaj nabralo kar nekaj. Z vsako revizijo zgodba postane manj grozna, manj krvava.
Prejšnje verzije tudi niso vsebovale volka s sposobnostjo kita, v katerem je tri dni živel nek biblijski tip. Ko žre , takrat žre. V lahko prebavljivih kosih, seveda. Po prihodu drvarja/lovca … oprostite gospa in gospodična, ampak vstajenja za vas ne bo.
In še kakšnih sto let nazaj. Volk z normalnim setom prebavil in širino goltanca. Drvarji in lovci imajo prost dan. Huh ? Ja, to je konec. Volk se napapca in verjetno živi happily ever after. Takrat rdeče meso še ni bilo škodljivo.
Še malo nazaj. Vse isto kot pri naslednji verziji , le da volk ne pomalica *cele* babice. Kar ostane primeša v enolončnico , ki čaka lačno vnukinjo na mizi.

Nekatere zgodbe so očitno ušle že prvemu revidiranju bratov Grimm. Te tudi ne bodo nikoli prišle v hollywood, heh. Pri osmih ali devetih letih sem podedoval zbirko madžarskih ljudskih pravljic z naslovom Zlata Puščica. Verjetno še leži v škatli na postrešju mojih staršev. Očitno za menoj ni bilo več pravega družinskega naslednika, ki bi začel naslednji cikel.

No, kolikor se spomnim (razen ene zgodbe, ki se je dobro spomnim) je bila ta knjiga pravi slash-fest. Kraljeviči so umirali levo in desno , leni pastirji so raje žrtvovali svoje vole zlobcem , kot da bi se borili za njih. Čarovnice so pristale v kotlih vrelega olja , gradovi nataknjeni na odrezane kurje noge in vse ostalo navzdol po spisku. In tako pridemo do pojma pravičnih kazni. V medvedji zgodbi, ki mi je ostala v spominu. No, ta medved je bil tako zloben, da si je zaslužil na ognju razbeljen , dolg , špičast železen kol potisnjen do konca v rit. Tako, iz zasede. In nato , ker je pač že bil nataknjen na kol, ga bomo še živega spekli. Dober tek, no.

Ta knjiga je bila pri nas izdana leta 1956. Me zanima, v kakšni obliki bi bila izdana danes, v mehkih časih. V časih, ko so že telebajski nevarni (in ne samo brezmejno bebavi) , ker … kaj je že bilo to … nekaj o privzgajanju homoseksualnosti (?) . Totalna bedarija v glavnem.

Malo že bluzim … ampak se verzije naših mam ne zdijo več tako grozne, ba bi jo bilo potrebno oklestist in do konca zameglit point , a ne. In tudi otroci niso tako občutljivi na prelivanje krvi , kot si starši to predtavljamo - pod pogojem, da je prelita kri last tistega , ki si anemičnost zasluži ( kdo je to, je pri teh malih teroristih že vprašljivo ). Če špegajo 24ur , jim je marikaj jasno že pred tem. In ne , ne zagovarjam podajanje kanibalskih zgodbic otrokom. Še daleč ne. Samo prepričan sem, da je ta zadnja preobleka pravljic malo too much.

Nova garnitura predatorjev ni zainteresirana za zapiranje izgubljenih otrok v omaro. Razen mogoče za predigro.

Prvi je padel. Eden izmed odgovornih za napad na mojo lenobo je podlegel izpahu ramenskega sklepa. In to pri … wait for it … wait for it … popravljanju plenice enemu izmed njegovih malih teroristov.

Justice!

Čudovit pogled na desni breg Drave ob začetku ureditve obrežja.

Priznam, da sem se vsaj dvakrat peljal preko mosta nad to poseko, ne da bi kaj opazil. Me je podzavest brcala v virtualno koleno … muholovec za potrošnike prej ni bil tako razsvetljeno vabljiv … božič še tudi ni … tastari obok železniškega mosta se vidi … No, in potem me je tresnilo WTF ??? Drevesa so posekali.

Par razpenjenih dni kasneje … ja, seveda obstaja načrt ureditve. Če ne, ga lahko hitro napišemo. Seveda je potrebno obnovit rast. Seveda so vsa ta uboga drevesa že dolgo bolehala. In akacija se je itak že preveč razbohotila. Jap.

Še kakšen dan kasneje … hospod župan in 45 mestnih svetnikov bo posadilo vsak svojo češnjo - simbol miru - na razčiščenem obrežju. Vsak od njih bo dobil majhno lopatko , kot simbol dolžnosti za skrb za okolje. Omg omg omg.

Kaj smo v jebenem peskovniku ???

Me ne bo nihče prepričal, da so bila vsa drevesa bolana. Terminalno bolana. In da jih je bilo potrebno tako , kar po vrsti , nediskriminantno počistit.

Če rabijo vidno gesto , se lahko vidno pojavijo v delovni obleki in smetarskim vozičkom ter to taisto obrežje počistijo smeti in navlake. Češnje pa naj sadijo na lastnem dvorišču. S ceremonialno lopatko.

In ja , pizdim zaradi teh dreves kot zadnji treehugger. Sem pač intimno vezan na njih. Pa kaj ?

Ne samo, da ne rabiš sovražnikov. Ne rabiš niti muerte hitmanov, fatva fanatikov in serijskih morilcev. Ne rabiš celotne invazijske horde Genghis Khana, Kzint flote, Borg kolektiva ali Cohen the Barbariana ((Shoup and shoft lavatory paper)) . Ker imaš njih. Bastards.
Ker Alfa že nekaj časa fura zdravo življenje - hrana , gibanje in kar je še tega v tem košu - jaz pa ne ((Žulj od miške je normalna stvar, benti!)) , so se očitno odločili, da je ta situacija nesprejemljiva. In so mi v času , ko od manj prosvetljenih dobivam vinjake ,whiskije in Jaggermaistre preoblečene v Liker za Potenco ((Od mojih tastarih. Wtf ???)) … dobim od njih tole :

Tako zahrbtno pritlehnega napada na moj lifestyle pa še ne. There will be blood !

Ta vikend sva si z Alfo privoščila malo razvajanja po konkretno dolgem obdobju “odgovornega” vsakdana. To pomeni par dni brez kakršnekoli že gnjavaže nekje izven dosega. Služba, starši , sosedi, otroci ((Da razjasnim o čem govorim, ko napišem “otroci” - preden mi kdo socialno nakoplje na vrat. Otroci = tri lovkaste entitete ; biološka starost v letih : 15 do 25 ; starost v praktični uporabi Machiavellijevih naukov : stari ko biblija)) … whatever - go away! Mobi se vklopi samo enkrat dnevno, da preberemo sms-e. Je kdo pristal na urgenci , je stanovanje poplavljeno , pogorelo ali zasedeno s skvoterji. Vse ostalo - deal with it.

Izbrana lokacija za odklop je bil en minimali planinski hotel. Nobeden od naju sicer ni hotelski tip - raje apartma , če le gre - ampak tokrat je Alfa bila za to, da damo hotelu spet priložnost. Vsakih cca. deset let si jo že zaslužijo, a ne. V glavnem je bil čisto ok. Sobe urejene , teta (receptorka, kelnarica, na pol kuharica in še kaj v eni osebi) prijazna , hrana dobra in v veeeelikih količinah. V glavnem so bile baterije na koncu teh treh dni dodobra napolnjene. Svež zrak pa že malo škodljiv - vsaj za moja kadilska pljuča, ki jih je moje telo s pomočjo Alfinega drezanja ganjalo po okoliških hribih, planinah in znamenitostih.

No, del odklopa je bil tudi odklop Seks Radarja. To je ena v možgane integrirana zadeva , ki prikazuje 100m2 veliko površino in ima ponavadi tri aktivne signale ((Poglej opombo št. 1)) . Signali so predstavljeni v obliki treh točk. Točka na robu radarskega polja pomeni , da je eden izmed nosilcev signala zapustil območje, premična točka je nosilec v gibanju , utripajoča točka je nosilec v pripravi, da nam polepša večer ipd… ((Če je kdo igral Hitman-a , si lahko ta radar precej realno predstavlja)) . Ker so priložnosti, ko se vse tri pike naenkrat nahajajo na robu radarskega polja približno tako redke , kot popolni lunin mrk ; ker nosilci prav iznajdljivo rotirajo svojo prisotnost v hodniku , na katarega gleda najina spalnica in kjer se nahaja taglavni računalnik, večina knjižnih polic in še kaj … se seks hitro uvrsti v kategorijo “tiho in dostojanstveno” , heh. Radar odklopljen asap.
In da ne bo vse potekalo po planu … “Plan bitke ne preživi prvega stika s sovražnikom” ? Sovražnik je v tem primeru hrana. Hrana. Dobra hrana. Dobra hrana v velikih količinah. Povsod so servirali porcije, po katerih bi rabil viličarja, da naju spravijo do sobe. Po kratkem posvetu je obveljalo, da prebavljalna siesta pride prva. Da ne boma prišla od “tiho in dostojanstveno” do “glasno in messy” …. kjer ta druga zadeva ne bo imela kakšne velike zveze s seksom… prej z dodatanim delom za teto čistilko.

Stanje po prihodu domov : samo ena vrata s tečajev. Po nesrečnem slučaju, seveda. Ne glede na to, da sva jim pustila kreditno doma, so živeli na instant njokih iz zmrzovalne. Lenštine male.

Pogled iz balkona

In malo više

No, to zverino sem moral pogooglat. Visokogorska krava. Khm.

In še ena zelo komot psina