Neurovore

med gospodom avtoodpadnikom in lastnikom avtoodpadnega materiala :

A: Prosim ?
B: Zdravo, imate tudi avtoodpad ?
A: Ja , mamo
B: Imam eno sephio ..
A: Kaj mate ?
B: Kio sephio
A: Ja….
B: In bi se ga rad rešil
A: Ja , kaki letnik te je ?
B: 94
A: Kolk ???
B: 94 letnik
A: 94…kaj pa kilometri na mašini ?
B: Tolče preko 215000
A: Uhhhh …. Ja, dajte ga sem, samo vam nič ne dam.
B: Nič ko nič ? Kaj pa kaki papir.
A: Nič papirja. Nič ne dam.
B: Papir za občino.
A: Ja, to ja , no. Sam dnara ne dam za to.
B: Mislim dokument za odjavo ?
A: Ja, to ja. Sam plačam nič.
B: Kristalno jasno, šefe!

Tovorno živinče je končno odslužilo svoje in bo - glede na stanje - uživalo penzijo kot plehnata kocka.

Tip : Kia Sephia
Letnik : 1994
Km : 215000

Če je kdo avanturistično razpoložen . naj bo pozoren na sledeče

-Motor deluje. če ga vžgemo s kabli (akumulator )
-Obe strani avtomobila imata odtise skoraj vseh stebrov iz Europark parkirišča
-Armaturna plošča je zvita in zakriva 1/3 pogleda navzven
-Prtljažnik primeren za gojitev gob (je vlažen in temen. Atraktiven ribnik v prostoru za rezervno kolo. ampak samo po večjem neurju)
-Nobena vrata ne delujejo 100%. Ena se lahko odprejo samo iz zunanje strani ali obratno
-Vrata, ki se zapirajo samo iz zunanje strani (TM) lahko seveda poskusite zapreti tudi iz notranje , ampak rezultat bodo še vedno odprta vrata in celotna notranja obloga v rokah avanturista.
-Ročka menjalnika sedi na izpušni cevi ( dokler tudi ta ne bo prerjavela )
-Manjka polovica bunke prestavne ročice (Psu je bilo dolgčas)
-Gumijaste cevi motorja imajo na sebi ekvivalent Merkurjeve dnevne zaloge izolirnega traku
-Manjka okrasna letev zadnjih levih vrat . Voznica je menila, da od tod prihaja čuden ropotajoč zvok in jo je odtrgala (to ni uspelo niti bolj neugodnim stebrom parkirišča). V resnici je imela prazno gumo.
-Centralno zaklepanje deluje odvisno od reprodukcijskega stadija navadne travniške marjetice
-Osvetlitev števcev. Kakšna osvetlitev ?

Zamenjam za vinjeto

Oldies but goldies.

Marsupials versus Australian Air Force

The reuse of some object-oriented code has caused tactical headaches for Australia’s armed forces. As virtual reality simulators assume larger roles in helicopter combat training, programmers have gone to great lengths to increase the realism of their scenarios, including detailed landscapes and - in the case of the Northern Territory’s Operation Phoenix- herds of kangaroos (since disturbed animals might well give away a helicopter’s position).

The head of the Defense Science & Technology Organization’s Land Operations/Simulation division reportedly instructed developers to model the local marsupials’ movements and reactions to helicopters. Being efficient programmers, they just re-appropriated some code originally used to model infantry detachment reactions under the same stimuli, changed the mapped icon from a soldier to a kangaroo, and increased the figures’ speed of movement.

Eager to demonstrate their flying skills for some visiting American pilots, the hotshot Aussies “buzzed” the virtual kangaroos in low flight during a simulation. The kangaroos scattered, as predicted, and the visiting Americans nodded appreciatively… then did a double-take as the kangaroos reappeared from behind a hill and launched a barrage of Stinger missiles at the helpless helicopter blasting it our of the sky killing all aboard! (Simulated only!) (Apparently the programmers had forgotten to remove that part of the infantry coding containing the small arms and missiles.)

The lesson?
Objects are defined with certain attributes, and any new object defined in terms of an old one inherits all the attributes. The embarrassed programmers had learned to be careful when reusing object-oriented code, and the Yanks left with a newfound respect for Australian wildlife.

Simulator supervisors report that pilots from that point onward have strictly avoided kangaroos, just as they were meant to.

*Careless Code Recycling Causes Rukus: From June 15, 1999 Defense Science and Technology Organization Lecture Series, Melbourne, Australia, and staff reports

No, tole moram delit

Personae Dramatis:

X – Neimenovana uporabnica
V – Programer z akutnim vnetjem žleze za prijazno delo z uporabniki
T – Komunikacijska naprava
P – Nečak bolj znanega strica

T: Dring dring
T: Dring dring
T: Dring dring
V: Ja ?
X: Tu se mi je pojavilo eno okence , na katerem piše : Napaka pri določanju D66. Pokličite programerje.
V: Tjmjkubžju! Spet je P. nekaj čaral. Sem mu lepo in nazorno povedal naj pusti D66 pri miru. In mail okoli pošlje naj kličejo njega! Klikni OK in ga pokliči.
X: Vredu.
V: Ok.
X: Čakaj. Nič ne morem naredit.
V: Kako nič ?
X: Nič se ne zgodi, če kliknem OK
V: Hmmmm
X: Ah, zdaj je zginilo.
V: Ok.
X: Zdaj je spet nazaj.
V: Klikni Ok.
X: Ne gre.
V: Katero naročilo vnašaš ?
X: Ga ne.
V: Huh ? Kaj počneš , da ti to napako prikazuje ?
X: Maile čitam.
V: Kaj ?
X: Maile čitam. Službene.
V: In dobiš napaka D66 okno ?
X: Ja, vedno ko odprem mail od P. In ne morem OK kliknit. Se nič ne zgodi.
V: X!!!!!!!!!! A ti po print screenu klikaš v mailu ??????? Po slikici ????????
X: Ah.
V: Zdaj bom mirno odložil in poskusil pozabit zadnjih 5 minut.
T: Ouch!

Zadnjo soboto smo si jo privoščili. Na lastnoročno zazidani ena proti približno aproksimaciji roštilja ((Beri : Plitko dihajte, da ne bo kaj odletelo)) je pokukakla v novo sezono kraljica kotlovina.

Alfa , ki je bila odgovorna za vso to krčkanje je indiskriminantno zmetala na sredino vse kar je imelo vsaj rahlo povezavo z zelenjavo in začimbami. Na srečo sumljivo obstojni kosi paradižnika in zelenjave v besnem vretju izgubijo prvotno obliko, tako da vsaj vizualno nisem prestrašen pred količino pogojno zdravih dodatkov mesu. Zaradi moje mamo-ziher-kaj-doma organizacije se je vse skupaj zalivalo z vrhunskim buteljčnim rencem , letnik 2002. Pojma nimam, če je to bil dober letnik ali ne , ker mi uspe degustirat vina samo do drugega kozarca. Dalje gre v smeri preizkušene “klinc gleda - glavno, da teče” filozofije.

Po sistemu zalivanja omake z maligani “bolje preveč, kot premalo”, smo sicer bili krivi za od vinskih hlapov omamljene ptiče in perutnino tja preko Drave do Malečnika, ampak je rezultat machiavellijsko opravičil tudi te navidezne žrtve. Vsaj aktivisti Greenpeaca mi še niso viseli po ograji , če sem že moral prenašat pohlepne poglede pasje-azilskih sprehajalcev. Ne dam! Pri hrani se vse neha
Memo : za naslednjič nabavi več rekvizitov za težaško horizontalno udejstvovanje po končanem Jurišu Sestradancev.
Edit : Alfa je po svoji dobri navadi že poskrbela za ležalnike
In ja, dokler ne poskusim leva, je svinja kralj živali.

Mobiteli v moji bližini umirajo. Skoraj epidemično. V takšnih ali drugačnih okoliščinah …

1. Pozabiš, da ga imaš v brezrokavniku in vse skupaj pokneš v pralni stroj. Na servisu jim je uspelo rešit samo še SIM kartico. Če bi videl obraz prodajalca, ko mu ženska z mrtvo resnim obrazom pove , da tudi oni nosijo del krivde ker je niso opozorili, da ga ne sme oprat v pralnem stroju … bi bilo to Priceless. Bojda (žal) ji ni uspelo ostat resni več kot 5 sekund … ampak ravno dovolj, da je tipu šinlo xy misli skozi glavo, ki jih ne sme glasno izgovoriti pred stranko.
2. WC No.1. Pošiljaš SMS-e ob dveh, treh zjutraj … iz sedečega položaja … in ti mobi pade iz rok v WC školjo. Blup Blup Blup … Alfa spi pretrdno, da bi jo zmotilo - jaz pa ne. Justice, heh.
3. WC No.2. V trenutku, ko potegneš vodo , ti pade mobi iz žepa v školjko. Blup Blup Blup … in gre na dolgo potovanje do morja …
4. Budilka na mobiju je najbolj efektivna, če mobi položiš izven neposrednega dosega rok, preden se zavališ v posteljo. Taista budilka se najhitreje ugasne tako, da skočiš iz postelje , slepo tresneš po tastaturi , ga pograbiš in (dremež - snooze) preventivno pokneš na nočno omarico - točno v kozarec z vodo. Blup Blup Blup …

H2O zarota ?

Foto : Fujitsu

Za včerajšnjo nočno film - sendviči - čips seanso sem si zaželel nekaj nehollywoodskega horrorja. Japonci so nekako preveč predvidljivi s svojim “alien nation” ((Ni mišljeno kot film Alien Nation , ampak kot dejstvo, da se japoncem še kako poznajo dolga stoletja izoliranosti od ostanka sveta.)) pristopom. Tako sem se odločil za nekaj francoskega. Mojstri so znani po dobri atmosferi, dodelanih dialogih in sposobnih režiserjih. Atmosferski horror je bil ticket za ta večer. In sem si potegnil dol “A l’interieur” , ker mi je oko ošvrknilo Beatrice Dalle - nazadnje sem jo videl (in užival) pred dvema desteletjema v “37,2C le matin” a.k.a. Betty Blue.

Torej sendviči, čips,noč in francoski horror. 30 minut mine in se sprašujem, v kaj sem zabredel. Po eni uri odložim čips. Oči priklenjene na ekran in metulji v želodcu izvajajo množični harakiri.

Da ne bo pomote - sem horror buff. In tako me (iz zasede) niso zdrmali od … kaj jaz vem kdaj. X-ta inkarnacija Leatherface-a , Jason , Michael , komični long-nails Freddy , učke v bregovih , opotekajoči hendikepirani Romero zombiji , packajoči Argentovi demoni … so prave amaterske pussy kreature proti temu intimnemu , klavstrofobičnemu, one-on-one, all-out spopadu med dvema ženskama. Pozabite na catfight kopije hollywoodskih teen horrorjev. Tukaj je carnage med nosečnico - en dan pred porodom - in ženskim predatorjem. In ja, Beatrice Dalle spet blešči.

90 minut manične horror mini-mojstrovine. Toplo priporočam vsem, ki ste prezehali kanibalski Hills have Eyes in vas popade smeh pri The third Mother. Ostali pa raje počakajte na kakšen HW-ski remake.

Treekillers vol. 1

No, in so jih na dan matere zemlje ceremonialno posadili. Tistih 46+1 češenj namreč. S ceremonialno lopatko. Zato je sicer morala proč prijetno senčna goščava in *prava* drevesa , ampak gesta je važna , a ne.

Meh … dragi mariborski veljački … upam , da ste ponosni nase.

Tudi stražunski gozd je precej neurejen. Kar motorko v roke, a ne. A bi tokrat kar vrbe ? Hm, a ne uspevajo vrbe najboljše zraven vode ?
Ne ne ne. To je zastarelo mišljenje. Mi imamo drugačno poročilo strokovne komisije. Kar vrbe bodo.
Bo prešernovsko ustrezno za “prestolnico kulture”.

Zadnjič je pogovor zabredel v pravljičarske vode. Specifično o revidiranih , omehčanih ali politično korektnih priredbah klasičnih pravljic. Ta proces je doletel klasike, kot so Janko in Metka, Rdeča Kapica in še kaj. V Rdeči kapici babico in vnukinjo volk ne požre , ampak jih zapre v omaro. Lovec mu ne prereže trbuha in napolni s kamni , da se zvrne v vodnjak, ampak ga samo prežene. V glavnem so na koncu vsi srečni in živi. Living happily ever after.
To najverjetneje ni ne zadnje (Big Bad Wolfu je potrebno ponudit službo varnostnika, namesto da ga preganjamo) in ne prvo packanje po ljudskih zgodbicah. Različnih koncev se je do sedaj nabralo kar nekaj. Z vsako revizijo zgodba postane manj grozna, manj krvava.
Prejšnje verzije tudi niso vsebovale volka s sposobnostjo kita, v katerem je tri dni živel nek biblijski tip. Ko žre , takrat žre. V lahko prebavljivih kosih, seveda. Po prihodu drvarja/lovca … oprostite gospa in gospodična, ampak vstajenja za vas ne bo.
In še kakšnih sto let nazaj. Volk z normalnim setom prebavil in širino goltanca. Drvarji in lovci imajo prost dan. Huh ? Ja, to je konec. Volk se napapca in verjetno živi happily ever after. Takrat rdeče meso še ni bilo škodljivo.
Še malo nazaj. Vse isto kot pri naslednji verziji , le da volk ne pomalica *cele* babice. Kar ostane primeša v enolončnico , ki čaka lačno vnukinjo na mizi.

Nekatere zgodbe so očitno ušle že prvemu revidiranju bratov Grimm. Te tudi ne bodo nikoli prišle v hollywood, heh. Pri osmih ali devetih letih sem podedoval zbirko madžarskih ljudskih pravljic z naslovom Zlata Puščica. Verjetno še leži v škatli na postrešju mojih staršev. Očitno za menoj ni bilo več pravega družinskega naslednika, ki bi začel naslednji cikel.

No, kolikor se spomnim (razen ene zgodbe, ki se je dobro spomnim) je bila ta knjiga pravi slash-fest. Kraljeviči so umirali levo in desno , leni pastirji so raje žrtvovali svoje vole zlobcem , kot da bi se borili za njih. Čarovnice so pristale v kotlih vrelega olja , gradovi nataknjeni na odrezane kurje noge in vse ostalo navzdol po spisku. In tako pridemo do pojma pravičnih kazni. V medvedji zgodbi, ki mi je ostala v spominu. No, ta medved je bil tako zloben, da si je zaslužil na ognju razbeljen , dolg , špičast železen kol potisnjen do konca v rit. Tako, iz zasede. In nato , ker je pač že bil nataknjen na kol, ga bomo še živega spekli. Dober tek, no.

Ta knjiga je bila pri nas izdana leta 1956. Me zanima, v kakšni obliki bi bila izdana danes, v mehkih časih. V časih, ko so že telebajski nevarni (in ne samo brezmejno bebavi) , ker … kaj je že bilo to … nekaj o privzgajanju homoseksualnosti (?) . Totalna bedarija v glavnem.

Malo že bluzim … ampak se verzije naših mam ne zdijo več tako grozne, ba bi jo bilo potrebno oklestist in do konca zameglit point , a ne. In tudi otroci niso tako občutljivi na prelivanje krvi , kot si starši to predtavljamo - pod pogojem, da je prelita kri last tistega , ki si anemičnost zasluži ( kdo je to, je pri teh malih teroristih že vprašljivo ). Če špegajo 24ur , jim je marikaj jasno že pred tem. In ne , ne zagovarjam podajanje kanibalskih zgodbic otrokom. Še daleč ne. Samo prepričan sem, da je ta zadnja preobleka pravljic malo too much.

Nova garnitura predatorjev ni zainteresirana za zapiranje izgubljenih otrok v omaro. Razen mogoče za predigro.

Prvi je padel. Eden izmed odgovornih za napad na mojo lenobo je podlegel izpahu ramenskega sklepa. In to pri … wait for it … wait for it … popravljanju plenice enemu izmed njegovih malih teroristov.

Justice!