Neurovore

… med oči pa te 98% vseeno tresne. Se grem zdaj s pepelom posipat.

Približno enkrat vsako leto me prime, da bi pogledal kaj se novega dogaja na open source sceni. Si potegnil dol kakšno novo linux distribucijo in generalno šaril po drobovju operacijskega sistem na način , ki ti ga M$ ne ponuja ((Ja, sem arhaičen primerek iz pre-dos3.3 časov. Zato mi kucanje po konzoli ni tuje. )). Tokrat sem se odločil, da bom preveril, kaj je ves ta hype okoli Ubuntu distribucij.

No, pred tem bom omenil še en softver, ki ga pri prejšnjih expedicijah nisem imel - VMware Workstation. To je ena zelo fina stvarca, ki ti simulira PC-v-PC-ju. Tako, da si lahko omisliš testiranje (skoraj) biločesa, ne da bi se ubadal s particioniranjem diskov ((Če že pri instalaciji M$ OS nisi mislil na takšne eskapade)) in dual boot jebo. Enostavno si nastaviš novo virtualno mašino in tam namestiš nov operacijski sistem. Ko pasulj.

Torej Ubuntu. Ta distribucija je opremljena z Gnome desktop okoljem ; na voljo so še Kubuntu (kde), Xubuntu (xfce) in še kakšen. Si potegnem dol iso image , konfiguriram vmware tako, da virtualni dvd pogon kaže na ta iso in poženem VM. Čas za kavo. Ko pridem nazaj me čaka gnome desktop s par ikonami. WTF ??? Se je jeba sama inštalirala, ne da bi me kaj vprašala ? Sem se počutil kot modelar, ki si je preko eBaya naročil 500+ delno jadrnico , v paketu pa je prišel 5-delni avionček primeren za 3-5 let. Reboot. In vm se spet postavi na gnome desktop. Ja, okay, no. Gremo drmat. Kliknem na ikono Install na desktopu in me vpraša , če želim še dalje uporabljat Live CD ali bi rad namestil Ubuntu. Ha! No, tukaj sem se bebavo počutil … mojstri so distribucijo naredili tako, da se pri odsotnosti operacijskega sistema na pc-ju požene Live del ubunta - operacijski sistem, ki se izvaja iz RAM virtualnega diska. Od tu dalje je potekalo vse gladko , brez zapletov. Namestil je vse običajne zbirke programov, ki naj bi jih navaden uporabnik potreboval. Brez nepotrebne navlake, ki smo je navajeni pri M$ in z setom uporabnih programov, kot je zastonjkarski Open Office za razliko od krepko plačljivega M$ Office.

Po končani namestitvi se požene sinhronizacija z Ubuntu serverjem in prikaže seznam popravkov. Namestiti popravke ali ne je čisto opcionalno , ker sam sistem dela lepo kar out-of-the-box. Na tej slikici je vidno, da je že novi release zunaj. In to dva dni zatem, ko sem si dol potegnil zadnjo stable različico 7.10. Meh

Naslednja zadeva, ki me je presenetila je način, kako namestimo dodatne programe. Kliknemo na Add/Remove in se nam odpre seznam programov, ki so na voljo :

Odkljukamo to, kar želimo & to je to. Programi se prenesejo iz Ubuntu serverja (ali enega izmed izbranih alternativnih serverjev) in se namestijo ter razporedijo v pravilno kategorijo na meniju.

Programiranje v linux okolju je ponavadi zajemalo besno kucanje v VIM editorju ali kateremu izmed “programmers” text editorjev. Ti so ponujali obarvano sintakso za določeni jezik in bore malo drugega. Pozabi na syntax checking, debugging, compiling & linking v enem paketu. Zdaj to izgleda takole :

IDE okolje se imenuje MonoDevelop in ja, prikazan je primer M$ flagship programskega jezika C# . Tokrat seveda free. ((Ja, vem da je C# Express tudi free. Ampak kdo rad dela z okleščenim softverom))

In kolikokrat sem uporabil konzolo do sedaj ? Niti enkrat. Root logon ? Yeah, right. Grem zdaj odprašit RedHat 5.0 , da si bom oči spočil na črnem ekranu z utripajočim kurzorjem za besedo “logon:”

V mojem slovarju si dnevi v tednu sledijo tako : Ponedeljek, Ponedeljek, Ponedeljek, Mali Petek, Petek. Normalni vikend ima še dva dneva imenovana Spanje in Zabušavanje. Če kaj službenega zruži , se obesi, BSOD-ira to spremeni normalni vikend v Tjmjkbžj vikend. Posledično se tudi dnevi spremenijo v Grrrr in FfsM$.

Na srečo se BSOD deli v dve vrsti. Maligne in benigne.

Primer malignega BSOD :

In benigni BSOD :

Oba ti sicer povzročata glavobole (bekhend s pojštrom iz strani Alfe v tem trenutku) ampak eden samo občasno. (bekhend 2) . Zelo občasno (evade) Skoraj nikoli, OK ??? Ja, dobro nikoli. Pfffft.

Pred par dnevi sem si nabavil novo mašino. Moj stari laptop je romal navzdol po prehranjevalni lestvici - tokrat do Bete. Bil je sicer no-name , ampak je dve leti delal b.p. Sploh nisem bil presenečen , ko pride Beta naslednji dan po XP dvd. Ker nekaj ‘šteka’. Ok, knock yourself out. Beta spada v tisto kategorijo , ki vedo ravno dovolj, da so nevarni. Njen pristop zgled takole : odpri nastavitve in spremeni vse kar se ti zdi znano vsaj ena proti približno. Če to ne pomaga , je tu še control panel. Tam je dosti ikon in zabave vsaj za uro ali dve. Fun fun fun. Se poskušam čisto nemoško držat proč od tega cirkusa. Edina zahteva je delujoč firewall in antivirus preden jo priklopim na router. Imam pač rad tisti štikl mentalnega zdravja, ki mi je še ostal.